Davek cesarju
20 Opazovali so ga torej in k njemu poslali zalezovalce, ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili upraviteljevi oblasti in pristojnosti. 21 Vprašali so ga: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš Božjo pot. 22 Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?« 23 Spoznal je njihovo zvijačnost in jim rekel: 24 »Pokažite mi denarij! Čigavo podobo in napis ima?« Rekli so: »Cesarjevo.« 25 On pa jim je dejal: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« 26 Tako ga niso mogli pred ljudmi ujeti v besedi. In začudili so se nad njegovim odgovorom ter umolknili.
Kako je z vstajenjem
27 Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: 28 »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. 29 Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. 30 Nato jo je vzel drugi, 31 pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. 32 Za vsemi je umrla tudi žena. 33 Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« 34 Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, 35 tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. 36 Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. 37 Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, 38 Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« 39 Nekaj pismoukov je tedaj odgovorilo: »Učitelj, dobro si povedal,« 40 in niso si ga drznili še kaj vprašati.
Vprašanje o Davidovem sinu
41 On pa jim je rekel: »Kako govorijo, da je Mesija Davidov sin? 42 Saj vendar David sam pravi v knjigi psalmov:
Gospod je rekel mojemu Gospodu:
›Sédi na mojo desnico,
43 dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.‹
44 David ga torej imenuje ›Gospod‹, kako je potem njegov sin?«
Jezus svari pred pismouki
45 Pred vsem ljudstvom, ki ga je poslušalo, je rekel svojim učencem: 46 »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih, prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah, 47 ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.«
Vdovin dar
21
1 Ozrl se je in videl bogate, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. 2 Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ki je vrgla vanjo dva novčiča, 3 in je rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. 4 Vsi ti so namreč vrgli dar od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje.«
7 Komentarjev. Leave new
Včasih se zapletamo v čudne teorije, predstave, ki nas samo zmedejo. Bistvo pa je to, da damo Bogu iz ljubezni vse kar smo in imamo (kot vdova).
Gospod iz mojega uboštva naredi čudovite stvari – če darujem iz srca.
“In začudili so se nad njegovim odgovorom ter umolknili.” Bog, daj mi potrebne modrosti, da bom znala prav odgovarjati, ko me kdo izzove.
“In začudili so se nad njegovim odgovorom ter umolknili.” Bog, daj mi potrebne modrosti, da bom znala prav odgovarjati, ko me kdo izzove.
To, da zvesto izpolnjujemo posvetne dolžnosti se ne izključuje z zvestobo Bogu.
Se že veselim nekoč snidenja z mojimi dragimi pokojnimi.
Kakšen je moj dar? Kaj darujem? Samo od svojega preobilja, ali tudi kaj, kar mi je dragoceno?