Vihar na morju
13 Začel je pihljati rahel južni veter, in mislili so že, da se jim je načrt posrečil: dvignili so sidra in pluli naprej blizu obale Krete. 14 Toda kmalu je od otoka planil orkanski veter, ki se imenuje evrakílon. 15 Potegnil je ladjo s seboj, da ni mogla več držati smeri, in predali smo se vetru, kamor nas je nosil. 16 Neslo nas je mimo otočka, ki se imenuje Kavda; tam smo s skrajnimi napori komaj obvladovali pomožni čoln. 17 Mornarji so ga dvignili, nato so ladjo zavarovali tako, da so jo vso opasali z vrvmi. Ker so se bali, da jih bo zaneslo v Sirto, so spustili zavorno sidro in se tako vozili naprej. 18 Ker nas je vihar silovito premetaval, so naslednji dan mornarji začeli z ladje odmetavati tovor, 19 tretji dan pa so s krova lastnoročno odvrgli ladijsko opremo. 20 Več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in divje neurje ni pojenjalo. In tako smo izgubljali vsakršno upanje na rešitev.
21 Že dolgo nam nobena jed ni več teknila. Tedaj je Pavel stopil mednje in jim rekel: »Morali bi me poslušati, možje, in se ne bi smeli oddaljiti od Krete: tako bi si bili prihranili to nezgodo in škodo. 22 A zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! Nobeden izmed vas ne bo izgubil življenja, samo ladja bo šla v izgubo. 23 Zakaj nocoj je stopil k meni angel Boga, ki mu pripadam in služim, 24 in mi je rekel: ›Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!‹ 25 Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. 26 Mora nas zanesti na kak otok.«
27 Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina. 28 Spustili so grezilo in namerili dvajset sežnjev. Nato so se pomaknili malo naprej, vnovič spustili grezilo in namerili petnajst sežnjev. 29 Bali so se, da ne bi zadeli ob kak oster greben, zato so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo. 30 Mornarji so nato poskušali pobegniti z ladje: spustili so v morje pomožni čoln s pretvezo, da nameravajo vreči sidra tudi s premca. 31 Tedaj je Pavel rekel stotniku in vojakom: »Če ti ne ostanejo na krovu, za vas ni več rešitve.« 32 Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo.
33 Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane. 34 Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo niti las izgubil z glave.« 35 Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti. 36 Vsem se je vrnil pogum, tako da so tudi sami segli po hrani. 37 Na ladji nas je bilo vsega skupaj dvesto šestinsedemdeset. 38 Ko so se dosita najedli, so začeli metati žito v morje, da bi bila ladja lažja.
Brodolom
39 Ko se je zdanilo, niso prepoznali kopnine. Zagledali so zaliv z nizkim obrežjem; preudarjali so, ali bi mogli ladjo spraviti tja. 40 Na obeh straneh so odvezali sidra in jih pustili v morju. Hkrati so zrahljali vrvi pri krmilih ter razpeli prednje jadro in se z vetrom, ki je pihal, usmerili proti obrežju. 41 Toda naleteli so na greben, tako da je ladja nasedla: premec se je zagozdil in se ni več premaknil, krma pa se je pod silo valov začela lomiti. 42 Vojaki so sklenili jetnike pobiti, da ne bi kateri odplaval proč in pobegnil. 43 Stotnik pa je hotel rešiti Pavla, zato jim je preprečil njihov naklep. Ukazal je, naj se najprej poženejo v vodo vsi, ki znajo plavati, in odidejo na suho. 44 Drugi pa naj odrinejo na deskah ali na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na kopno.